Dvostanovanjska hiša je umeščena v degradirano območje nekdanje gradbene jame, ki namesto zapolnitve postane izhodišče arhitekturne zasnove. Obstoječa depresija v terenu z vidno kamnito skalo se ohranja in reinterpretira kot prostorska kvaliteta, ki definira odnos objekta do tal in okolice.

Objekt je dvignjen na stebre, s čimer se vzpostavi jasna ločnica med novo arhitekturo in obstoječim terenom. Opuščena gradbena jama ostaja odprta, berljiva in vključena v vsakodnevno izkušnjo bivanja – kot vmesni prostor med naravno danostjo in bivalnim programom. Arhitektura se tako ne postavlja nad prostor, temveč ga uokvirja in poudarja.

Zasnova dveh stanovanj presega tipologijo klasičnega dvostanovanjskega objekta. Volumenska členitev in organizacija notranjih prostorov sta oblikovani tako, da hiša navzven deluje kot dve samostojni enoti, kar omogoča jasno identiteto in visoko stopnjo zasebnosti obeh stanovanj. Kljub temu objekt ohranja enoten arhitekturni izraz, ki temelji na sorazmerjih, materialnosti in ponavljanju konstrukcijskih principov.

Orientacija volumnov ter notranja razporeditev prostorov sledita pogledom proti Barju, ki postane osrednji prostorski in doživljajski element bivanja. Prehodi med notranjostjo in zunanjostjo so zasnovani kot postopni in zadržani, s čimer se poudarja odnos do krajine in časovna dimenzija bivanja v prostoru.