Enostanovanjska hiša je umeščena v odprto krajino in zasnovana kot zadržan poseg v prostor. Z minimalnim volumnom in premišljeno orientacijo lovi poglede v okolico, hkrati pa se z zasnovo zavestno umika in skuša kar najbolj neopazno zliti z naravnim kontekstom.

Objekt je delno vkopan v teren, kar zmanjšuje njegovo pojavnost v prostoru in ohranja kontinuiteto krajine. Hiša je vidna predvsem z južne strani, medtem ko je dostop omogočen s severa, kar dodatno poudari njeno zadržano prisotnost in jasen odnos do terena.

Arhitekturna zasnova temelji na sodobnem, a brezčasnem izrazu, prilagojenem bivanju družine. Prostor je oblikovan kot okvir za življenje v krajini – tih, umirjen in v nenehnem dialogu z okolico.