Umestitev volumnov novega kulturnega doma in knjižnice sledi karakteristikam kraja in jih spoštuje. Urbanistična zasnova obstoječo podobo središča kraja »obrne« z željo, da nov volumen postane podrejen okoliškim podobam, tako župnijskemu središču, Alpam in celotnemu stavbnemu tkivu, ki prostor kraja zaznamujejo s tipično zasnovo.

Minimalnost in izčiščenost posegov težo prostora (za razliko od obstoječega stanja) prevesi proti jugu, proti cerkvi. Os obeh volumnov je namerno zamaknjena. Zamik manjšega (to je južnega volumna) v smeri proti cerkvi sledi ritmu, ki ga ustvarja župnija. S postavitvijo manjšega južnega volumna v smeri cerkve in župnije, pridobi predprostor cerkve iztek in hkrati tudi podaljšek v volumnu avle kulturnega doma. Trg se s tem namenom prične tvoriti med obema programskima vsebinama: to je med cerkvijo in med kulturnim domom.

Zamik volumnov, tudi njun izmik, predvsem pa njuna različnost višinskih in tlorisnih gabaritov z umestitvijo v prostor snujeta odpiranje pogledov in tudi odpiranje lokacije. Urbanistična zasnova omogoči, da se na cerkev iz vseh smeri odprejo pogledi, nekateri bolj skrivnostni, drugi bolj iskrivi. Zasnova ne prevlada podobe kraja, ga je le uokviri in dopolni.

Programsko je celota ločena, ampak hkrati tudi prepletena. V osnovi ima vsak volumen svojo vsebino. Večji, severni volumen je namenjen knjižnici. Manjši, južni volumen je avla. Ta ja lahko skupna, za knjižnico ni tudi kulturni dom. Medtem ko je glavnina kulturnega doma zagotovljena v kletnih etažah. V prvi kletni etaži, so skupne sanitarije za kulturni dom in knjižnico. A vendar so v knjižnico umeščene še ene priročne, a vendar manjše, sanitarije. S tem je omogočeno, da lahko oba programa oziroma oba volumna delujeta neodvisno, ločeno ter da ni potrebe, da bi kletni prostori (oziroma klet 1) morali biti v uporabi ves čas.