Enostanovanjska hiša je umeščena na rob Ljubljane, kjer se stikajo suburban značaj okolice in odprti pogledi proti krajini. Zasnova objekta izhaja iz skrbne umestitve na parcelo ter hkratnega spoštovanja razmeroma togih oblikovalskih zahtev prostorskega akta. Te omejitve niso razumljene kot ovira, temveč kot izhodišče za predrugačenje osnovnih arhitekturnih elementov, ki jih projekt obrne sebi v prid.

Navidezno preprosti in skoraj arhetipski elementi – kot so dimnik, okenske odprtine in napušči – v projektu pridobijo večplastno vlogo. Dimnik ni zgolj tehnični dodatek, temveč postane pomemben oblikovni poudarek, okna pa so natančno umeščena in oblikovana tako, da soustvarjajo ritem fasade ter usmerjajo poglede in svetlobo v notranjost. Arhitektura se tako bere kot sodobna interpretacija znanih tipoloških elementov.

Tlorisna zasnova hiše je izčiščena do te mere, da omogoča kar največji izkoristek bivalnih površin. Organizacija prostorov je jasna in logična, s čim manjšim deležem površin, namenjenih komunikacijam, ter z izrazitim poudarkom na funkcionalnosti in vsakodnevnih potrebah bodočih prebivalcev. Prostor je zasnovan racionalno, a ne strogo – z občutkom za bivanje in prilagodljivost.

Čistost zasnove se dosledno odraža tako v oblikovanju volumna kot v zasnovi interierja. Materialnost, detajli in prostorske povezave sledijo istemu jeziku preprostosti in jasnosti, kar ustvarja koherenten arhitekturni izraz, v katerem omejitve postanejo kvaliteta, arhitektura pa okvir za sodobno družinsko življenje.